Vroč avgustovski dan se je že krepko nagibal v drugo polovico, ko so mati zaključevali z vkuhanjem paradižnikove omake. Kuhinja se je kopala v soncu in v tišino hiše so se drug za drugim začeli tihotapiti toni in besede nove pesmi, ki sta jo oče in sin skladala skupaj nekje na drugem koncu.
“Dragi moj, kje imaš srce? Dragi moj, kje si zdaj doma?”
Nežni sinov in močni in jasni očetov glas sta se prepletala z zvokom klavirja. Glasba je svetila v pozabljene kote srca in razpihovala pajčevine duha. Vsako sekundo tega čudeža so mati izkoristili, ga kot košček čokolade premetavali v ustih in do konca polizali zadnje sledi popolnosti trenutka. Ko so se ozrli po kuhinji, je bilo vse nekako drugače. Barve so bile močnejše, predmeti so se jasno izrisovali na svojih mestih, kot bi vsak posebej stopal v ospredje in se predstavljal. Počasi so zaokrožili, mati, po prostoru in se nalahno dotikali mize, stolov, loncev, polic, knjig, slik, delcev prahu v snopu svetlobe. Svojo pot so nadaljevali v druge prostore hiše, ki se je pred njimi razgrinjala kot labirint. Stare, pozabljene in neopažene so podobe oživljale.
Prišli so do zadnjega dela hiše in do lesenih vratc, ki jih nikoli niso uporabljali, ker so vodila na zaraščen in zanemarjen kos zemlje. Vseeno so z žeblja pri vratih vzeli ključ in ga vtaknili v ključavnico. Trda je bila in ključ se najprej sploh ni hotel obrniti. Drobno moč svojega telesa so zbrali v rokah, da je ključavnica navsezadnje vendarle popustila in se je ključ zavrtel. Ob pogledu na prizor, ki se jim je ponudil skozi okvir vrat, so začudeno obstali. Vedeli so, da imajo bujno domišljijo, ampak to je celo njih presenetilo.
Pred njimi se je razprostiral majhen očarljiv vrt, ki se je kopal v tišini sonca. Na robu polkrožne zelenice, posute z marjeticami, so bile pod nizkoraslimi drevesi postavljene lesene klopi kot majhni senčnati otoki za zavesami vej.
Sezuli so se in bosi stopili na zelenico. Napotili so se proti eni od klopi.
“Kot nalašč za branje. Ali pisanje,” so mati navdušeno pomislili. S srečnim vzdihom so sedli na klop in se zleknili. Pod svodom drevesnega šotora se jim je telo umirilo in kljub trdoti lesa jim je bilo udobno. Ko so jim udi v prihajajočem spancu rahlo dreveneli in se jim je pogled izgubljal v koščkih neba med vejami, se jim je zazdelo, kakor da se zlivajo s klopjo v eno.
Sanjali so, mati, samo sebe, kako ležijo na klopi. Mehkoba poletne obleke je skupaj s travo valovila v ritmu njihovega globokega mirnega dihanja. Nad njimi se je sklanjal starec in jim šepetal v uho:
“V skrivnem vrtu tvoje duše je vrelec življenja. Vrelec, ki mu je včeraj primanjkovalo snage, bo oživel ob skrbni negi. Na zrcalu njegove gladine se ti bo pokazalo ime. Ime tistega, ki te je ustvaril. Ne boj se. Vsakič ko z ljubeznijo in radostjo počneš, kar počneš, piješ iz njega in ga polniš.”
Mati so se zbudili. Dolgo so strmeli v veje nad sabo. V tišino prebujajočega se mraka se je prikradla tolikšna mehkoba, da jih je od lepote stisnilo pri srcu.
***
Od vse te lepote in vrelcev jih je tako zažejalo,
da so se odpravili v hišo
in za celo bando z radostjo in ljubeznijo
nasočili najpreprostejšo in najučinkovitejšo sokovno klasiko.
SOK IZ KORENJA IN JABOLK
Sestavine so izjemno neobičajne:
jabolka in korenje
Postopek je skrajno zapleten:
vse skupaj vržeš v sokovnik
*
Sestavine za natančnejše:
400 gr jabolk (3 srednje velika jabolka)
400 gr korenja (recimo, da je to 8 majhnih korenčkov ali 3 veliki ali …)
Iz tega nasočimo dobrih 5 dcl soka.
Seveda je količina soka odvisna tudi od sočnosti jabolk in korenja.
Telih osem korenčkov in tri jabolka se pripravljajo na skok v sokovnik. @matimatimati
*
Postopek:
Jabolka umiješ, razpoloviš in polovice narežeš na tretjine.
Tretjine ponavadi lepo zdrknejo skozi odprtino sokovnika.
Odstraniš samo peclje, da ne delajo zmede.
Korenčke dobro opereš,
mogoče jih samo rahlo ostrgaš in to je to.
Pusti jih cele, razen če so tako debelajsasti,
da ne grejo skozi odprtino.
Pri sočenju svetujem menjajoč ritem jabolk in korenja.
Korenčki so odlični čistilci in zmleto maso hitreje poženejo naprej.
Zraven lahko vriskaš od veselja,
ko sokovnik na eni strani pljuva ven ostanke in na drugi sok.
Lahko pa tudi ne.
Ti že veš, kaj ti paše.
Ko izsočiš vse,
lahko v sokovnik zliješ še pol deci, deci vode, da splakneš sokovnik in dobiš malo več soka.
Iz ostankov lahko narediš odlične presne sadno oreščkaste kroglice.
O tem drugič.
Kadar ni časa za kroglice, grejo ostanki delat humus na kompost.
Skratka.
Uživaj, ko piješ tole čudovito zadevščino.
Nikamor se ti ne mudi. Tudi če se ti.
Pij po malih požirkih,
da se imajo vse hranilne snovi čas vsrkat vate že v ustih.
Če boš požirek v ustih zadržal/a in ga malo valjal/a pod jezikom,
boš začutil/a celo rahlo ščemenje.
Ta sok je kot infuzija.
Je izjemen obnovitelj in čistilec tvojega organizma.
Ni čudno, da ga uporabljajo pri naravnem zdravljenju rakavih bolnikov.
Ker je A vitamin v maščobi topen vitamin,
predlagam,
da prej spiješ žlico kakovostnega konopljinega, lanenega, sončničnega … olja.
Ni pa nujno.
Če si jedel/la prej v dnevu že kaj maščobnastega, je to po mojem povsem dovolj.
Zjutraj ponavadi, če se le da,
ali če ne pozabim,
spijem prej žlico dobrega olja, ki ga hranim v hladilniku.
Sok pij pol ure pred jedjo ali vsaj dve uri po jedi.
Samostojno.
Soku lahko seveda dodaš še druge stvari,
a pazi, da ni preveč vsega na kupu.
Manj je več.
Predlagam, da dodajaš po eno stvar,
in preizkušaš, kaj ti je najbolj všeč.
In potem menjaš.
Tvoji okusi in potrebe se spreminjajo.
Dodaš lahko ingver, stebelno zeleno, rdečo peso, mandarino …
Absolutno priporočam uporabo
neškropljenih, ekoloških, domačih jabolk in korenja
in polžastega sokovnika s počasnimi obrati,
da iztisneš čim več soka.
Na zdravje, sonce zlato!
Uživaj!
Z njive v kmetovo mivko in gajbo, od kmeta na tržnico, s tržnice k tebi v vrečo, iz vreče v sokovnik, iz sokovnika v kozarec, iz kozarca vate. In si kot nov.
Matimatimati 